[ Pobierz całość w formacie PDF ]
deci je treba obilo pouka, da jo vzgoji0 , pouka vsak
as, v vsaki obliki in vsaki smeri.
Vidi0 , moj dragec, sem dejal, to je lepo in me ve-
seli, da te je sram. Kajti so drugi, ki narede pesem, pa jih
ni sram nesnage. Takim ne izostane kazen. Kogar pa je
sram, ta se kesa, ta se pobolj0 a. Skesano se torej izpovej
pesmi, moj sinek, neskonna je boja milost.
No pa jo je povedal, poasi in razlono ter izrazito
nagla0 ujo ritem:
Kadar te mhe pikajó,
zamhni z róko, zbele bodó!
Zaprlo mi je sapo. To ni bil tuni grof s knofom, ni bil
rosi kos, to je bil izviren in!
Zgrabilo me je pri srcu, zabolelo me je, da sem skoro
zajeal. Toda me je potrlo le za hip.
Stoji mladi gre0 nik pred mano, z odprtimi usti, s ta-
kim zaupanjem upira vame svoje velike rne oi vi-
dim, da ni sence zlega namena v njegovi du0 i; nak! ni
odgovoren za svoje dejanje, nedolen je.
Dejal sem: Deca, holaj! Poglejte nebo: kakor ne-
izmeren 0 otor iz modre svile, brez sence in madea,
127
DROBI
BESeDA
brez gube razpet, in na modri svili sonce, zlat cekin!
Deca, ako vreme ostane, popoldne jo mahnemo v log in
gaj.
Ni se mi posreil moj naklep, da na drugo polje obr-
nem pozornost od nesrene pesmi.
e je Janvid, na0 starej0 i, ponavljal in so se mu oi
svetile od navdu0 enja:
Kadar te muhe pikajo,
zamahni z roko, zbeale bodo.
Dobro je, se je glasila njegova sodba. Mlaj0 i bratec
Lev ni bil povse kos poloaju, sukal je lico v ustih in
akal, kako se stvar nadalje razvije. Najstarej0 a, Breda,
pa je hitela oznanjat v kuhinjo:
Franek je naredil pesem:
Kadar te muhe pikajo,
zamahni z roko, zbeale bodo.
Vzel sem klobuk in 0 el. Raunal sem: im manj govo-
rimo o stvari, prej se bo pozabila; tolail sem se, da gre
le za izjemen, brezpomemben sluaj.
Res, sledili so dnevi, potekali tedni brez slehernih
znakov recidive in e sem bil skoraj pozabil na dogodek.
Pa berem neki veer uvodno modrost naroenega
svojega dnevnika, otroci se suejo po sobi, vajen sem
njih ebljanja da jih niti ne sli0 im in bi me motilo, e bi
128
DROBI
BESeDA
bili tihi, ena pa je podpletala nogavice, kakor jih pod-
pleta e osem let, pa se mi zdi, da je 0 e dale od konca.
Sklie me Janvid, na0 starej0 i: Atek, Franek dela pes-
mi.
Jaz pokonci. Franek, kje si?
Pokaejo mi ga. V temnem kotu je epelo, sirote,
skljueno pod malo stensko mizico, tako priblino, ka-
kor da bi ga krilo po revesih in tako dalje. In e se mi
je prijazno oglasil in mi razodel: Kar semkajle v temo
grem, zamiim pa je pesem narejena.
Prilezel je izpod mize, kakor muren iz luknje, in je
povedal:
ivilja je lepa,
vsak se rad za njo potepa.
Srajke je se0 ila,
hlake namoila.
Sledilo je seveda splo0 no odobravanje s strani mlade-
ga poslu0 alstva, enako tudi s strani kuhinje, ki je bila
odprla duri in je poslu0 ala. Franek pa je bil udno raz-
burjen, nisem bil vajen takega, gorela so mu lica in je bil
pripravljen, da se kar koj zopet vrne v svoj pesni0 ki
brlog.
Ujel sem ga za roko in si ga posadil na koleno.
Imam ga rad, temnolasega in rnookega svojega fan-
tia, dobrosrno je dete, nepokvarjeno. e nedavno me
129
DROBI
BESeDA
je izpra0 eval, ali velikononi zajek lee samo pirhe ali
lee tudi sladkorke in igrake, ki jih prina0 a. Da se je
lotil 0 ivilje in srajk in se lotil hlak, a vsega tega celo v
verzih, nisem mogel, nisem smel pisati na rova0 zavest-
ne mu moralne izprijenosti. Odkod neki, ko pazim na
deco kakor na punico v oesu!
Malo vro se mi je zdel. No, ena je trdila, da so nje-
gove vegetativne funkcije v redu. Pol kozarca slatine
smo mu vendar dali. Potem sem zmotil deco z zemlje-
vidom, vsak je dobil zobotrebec v roke, pa smo se drsali
po eleznicah k teti, k stricu, med zelene 0 tajerce, med
bele Hrvate ta zabava jim je najljub0 a, ob njej poza-
bijo na vse drugo.
Pomirili so se in 0 li spat.
e se nisem maral odrei upanju, da se vznemirljivi
pojavi poizgube brez zlih posledic. Saj se pri otrocih ne-
verjetno hitro menjavajo razpoloenja.
Toda up se mi ni obnesel.
Bilo je nekega jutra, 0 e me je zibal v mehkem naroju
lahek polsen, kar se mi nekaj drobnega povzpne kakor
maka na posteljo in mi zleze pod odejo.
Bil je Franek.
Atek!
Kaj je?
Ali ti nekaj povem?
Povej!
130
DROBI
BESeDA
Nisem mogel spankati, pa sem si izmislil pesem.
In ga niti ni bilo ve sram, ampak je kar povedal:
Ko bom pri0 el
z lepo tr,
bom pritiskal in piskal
na bob.
Stvar me je zdramila dodobra in docela, curek ledene
vode me ne bi mogel zdramiti temeljiteje.
Kakor jarega bliska sev mi je nenadni zadnji plod si-
novega duha razsvetlil poloaj in mi razodel, kako kri-
tien da je in da se nikakor ne smem ve slepiti z lahko-
miselnimi upi.
Tr? sem rekel in sem prikrival notranjo razburjen-
ost. Kaj je to, tr?
Zaudil se je: Ali ne ve0 ? Trubenta!
Trobenta? Seveda! In bob?
Bob so gumbi, ve0 , atek, na trubenti, ki godbar na-
nje pritiska. Godbar je beseda njegovega lastnega kova.
Kako pa naj trobi, ne? e ne bo pritiskal na gumbe.
Tr in bob! Ne more biti dvoma: moj rodni sin ne-
bogljeni z usodno silo se v njem razvija kuga poezi-
je!
Tako se grehi oetov ma0 ujejo na otrocih!
Kajti nekod mora imeti izvor ta nakazen, ki se mi je
lotila nedolnega otroka.
131
DROBI
BESeDA
Milj ni kriv. Slabih zgledov fant nima doma, na to
paziva z eno. Osebno nosim frizuro liki je, kravato liki
kvatrni petek, niesar ni na meni, kar bi le malo in od
dale di0 alo po pesniku. Knjig deko 0 e ne bere, da bi ga
mogle pohuj0 ati. Tedaj preostane kot vzrok in korenina
zlu le podedovana obremenitev, obremenitev podedo-
vana po meni, kajti je ena oitno brez krivde in so tudi
njeni svojci vseskozi zdrava, z du0 o in telesom obrtu in
trgovini vdana druina.
Priznati moram: Jaz sem oni! Mea culpa! Nekdaj je
bilo in sem delal pesmi. Pod katerimi imeni sem gre-
0 il, ne povem emu razgrebati grobove. Opustil sem
blodnjo in je tega e mnogo let. Ali glej! Usoda mi ni
odpustila blodnje, ni mi izbrisala madea iz svoje vene
knjige. akala je in preala in me udarila, ko je videla, da
me zadene najbolj v ivo.
Moj ljubi Franek, v svojem jedru tako dobro je dete.
Edini je v druini, da za sabo zapira vrata, vsi drugi jih
pu0 ajo odprta! Pa da postane pesnik? Do dna srca bi mi
ga bilo al.
Pesnik!
Mar ni res, ob prevratu vsak sleherni si je pomagal
kvi0 ku, po trikrat, 0 tirikrat so napredovali nekateri in z
brzino, da jim je jemala sapo. Le pesniki so ostali siro-
te, kakr0 ne so bili, in 0 e veje, ker so jim podraili pijao.
Enega samega bi lahko izvzel: povzpel se je na stopnjo
132
DROBI
BESeDA
kanclista ali kaj. Joj njemu. Bolje bi mu bilo, da so mu
naklonili naslov in prejemke zidarskega delavca, veji bi
mu bil ugled, sijajnej0 e bi imel dohodke.
Pesniki!! Po listih nabirajo zanje milih darov. Lepo!
Toda prienjajo z nabiranjem vsakikrat 0 ele tri dni pred
smrtjo, ko je e davno prepozno tuna jim majka!
Posvetovala sva se z eno.
Slatine sem mu dala in otro0 kega medka tudi, je
dejala, kakor si zadnji ukazal. Kaj, ali naj poizkusim 0 e
s santoninom? Ali ga naj enem k zdravniku?
Moja ena je mehke udi, nenih in dovzetnih ivcev
in skrb se ji je bridko brala z belega lica. Duri mi sicer
res ne zapira za sabo, ali drugae je dober in po0 ten to-
vari0 . Smilila se mi je, pa sem jo tolail in sem zraven
tolail samega sebe.
Dve stvari sta, sem poudarjal in ji razkladal, ki vendar
0 e nudita slamico upanja za sinovo bodonost. Prva, da
je fantek bistre glave in je priakovati, da kmalu sam
uvidi pogubnost svojega poetja. In kar je posebne va-
[ Pobierz całość w formacie PDF ]